Gospodarstvo v mestni občini Slovenj Gradec


... e-Glasilo zadnjih 60 dni ... ... e-Glasilo 2014

Pravice zavezancev v inšpekcijskem postopku

Pravice zavezancev v inšpekcijskem postopku

Inšpekcijski postopek kot vrsta upravnega postopka spada med tiste vrste pravnih postopkov, v katerem se soočita država s sredstvi prisile na eni in pa bistveno manj zavarovani posameznik (inšpekcijski zavezanec) na drugi strani.


Slovenj Gradec, 05.09.2019 ... m.š.   

Iz tega zornega kota je zelo pomembno, da pravni sistem zagotovi, da se inšpekcijskemu zavezancu zagotovi kolikor toliko enakovreden nabor pravic, kot ga imajo po zakonu inšpekcijske službe oziroma inšpektorji. Še pomembneje je, da znajo posamezniki te pravice, ki jim jih zagotavlja zakonodaja, tudi učinkovito uporabljati v praksi.

Pravne podlage, ki zagotavljajo pravice zavezancev

Vsaj teoretično vsi sodobni pravni sistemi težijo k tem, da se v tistih postopkih, v katerih se soočijo pravice, dolžnosti in interesi države na eni in posameznika na drugi strani - med take spada tudi inšpekcijski postopek – posamezniku praviloma podeli vsaj enako količino, če že ne celo več (procesnih) pravic, kot jih ima država. To pa iz preprostega razloga, ker država že tako ali tako razpolaga s sredstvi prisile, običajno pa tudi z bistveno več denarja in strokovnega znanja, kot ga imajo oziroma premorejo posamezniki.

V Sloveniji pravice zavezancev v inšpekcijskem postopku zagotavljata Zakon o upravnem postopku kot lex generalis (splošni predpis) in Zakon o inšpekcijskem nadzoru kot lex specialis (specialni predpis), pri čemer v primeru kolizije (nasprotja) med določili obeh zakonov velja argumentacijsko pravilo lex specialis derogat legi generali.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP)

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) govori o pravicah posameznikov v upravnih postopkih v svojih temeljnih načelih. Pomen temeljnih načel je ta, da služijo kot kažipot v tistih primerih, ko se razlagalec pravnih norm sooči z večpomenskimi pravnimi določili.

Eno izmed pomembnejših pravnih določil z vidika pravic posameznikov v upravnih postopkih je načelo varstva pravic strank in javnih koristi, v skladu s katerim morajo organi pri postopanju in odločanju strankam omogočiti, da te čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo je dolžan na to opozoriti. 

Zelo pomembno je tudi pravilo, v skladu s katerim se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabljajo tisti predpisi in ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa.

Organ pa mora tudi skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. 

Želeli bi poudariti, da morajo državni organi načelo varstva pravic strank in javnih koristi uporabiti tudi v vseh specialnih upravnih postopkih (torej tudi v inšpekcijskem postopku), saj se ZUP neposredno uporablja tudi v takih postopkih (razen, če zakon, ki ureja tak specialni upravni postopek – denimo Zakon o inšpekcijskem nadzoru - vsebuje vsebinsko drugačno določilo). V takem primeru bi se skladno z načelom lex specialis derogat legi generali uporabljalo to drugačno, specialnejšo zakonsko določilo. Zakon o inšpekcijskem postopku takega drugačnega določila ne vsebuje.

Zelo pomembno načelo z vidika zaščite pravic strank je tudi načelo zaslišanja strank (načelo kontradiktornosti). V skladu s tem načelom je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za tako odločbo (dolžnost zaslišanje stranke). Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom.

Izjemno pomembno je tudi določilo, v skladu s katerim organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (razen v primerih, določenih z zakonom). 

Med pomembne upravno-procesne pravice posameznika sodi tudi pravica do pritožbe.

Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima namreč stranka vselej pravico pritožiti se. Samo z zakonom pa je mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah pritožba ni dovoljena.

Med pomembnejšimi pravicami stranke v upravnih postopkih bi omenil še dolžnost upravnega organa, da postopek vodi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke (načelo ekonomičnosti postopka). 

ZUP določa tudi, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) 

Kot je že omenjeno zgoraj, je ZIN v odnosu do ZUP specialni predpis, kar pomeni to, da se v primeru nasprotujočih se določb med ZIN na eni in drugimi, splošnejšimi predpisi (v mislih imam predvsem ZUP), na drugi strani, uporablja ZIN. To pa še ne pomeni, da se ZUP ne bi mogel uporabiti v primerih, ko ZIN ne vsebuje konkretnejših, specialnejših določil glede določenega pravnega razmerja. 

ZIN določa, da inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora tako z namenom varovanja javnega interesa, kot tudi z namenom varovanja interesov pravnih in fizičnih oseb.

Z vidika pravic zavezancev v inšpekcijskih postopkih je zelo pomembno načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom morajo inšpektorji opravljati svoje naloge tako, da  pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora.

Podobno kot ZUP, tudi ZIN vsebuje pravilo glede določitve blažje sankcije. Pri izbiri ukrepov  mora namreč inšpektor ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa.

Pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti pa mora inšpektor upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti.

Pravice in dolžnosti zavezanca v postopku inšpekcijskega nadzora

Predvsem je pomembno poudariti, da je lahko zavezanec, njegov zastopnik ali pooblaščenec in njegova odgovorna oseba prisoten pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. Izjema je, če bi taka prisotnost ovirala učinkovito izvedbo inšpekcijskega nadzora.

Inšpekcijski zavezanec mora vselej imeti tudi možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki jih inšpektor uporabi za argumentacijo svojih odločitev v inšpekcijskem postopku. Kršitev te pravice zavezanca je namreč v primeru njegove pritožbe zoper odločitev inšpektorja razlog za odpravo odločbe ( tu gre namreč za primer absolutno bistvene kršitve upravnega postopka).

V zvezi s tem bi omenil, da mora v primerih, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe,  inšpektor pred izdajo odločbe vročiti zavezancu zapisnik in ga pozvati, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah.

Na ta zapisnik mora biti zavezanec pozoren, prav tako mora biti pozoren na možnost, da poda izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah inšpektorja. Taka izjava je pomembna, saj se lahko upošteva v kasnejših pritožbenih postopkih. 

Sklep 

V Sloveniji se ne moremo pritoževati nad tem, da nimamo ustrezne procesne zakonodaje, ki bi varovale pravice šibkejših strank v pravnih postopkih. To velja tudi za upravni postopek in za inšpekcijski postopek kot specialno obliko upravnega postopka. 

Problem, ki ga zaznavajo, je drugje in sicer v pogostih prekoračitvah pooblastil inšpekcij in inšpektorjev ob izvajanju inšpekcijskih postopkov, do česar prihaja zaradi (pogosto lažnega) občutka premoči inšpekcij v posameznih postopkih, pa tudi v pretiranem strahospoštovanju inšpekcijskih zavezancev do inšpekcijskih služb, kar je verjetno tudi posledica (sicer že preživete) socialistične mentalitete, v skladu s katero so imeli državni organi status tako rekoč nedotakljivih. 

Drug problem je v pomanjkljivem zavedanju zavezancev glede obsega njihovih pravic v inšpekcijskih postopkih, kar je večinoma posledica nizke ravni poznavanja problematike, nezadostnega izobraževanja, včasih pa tudi pomanjkanja interesa. 

Kakor koli obrnemo – pravice zavezancev (in dolžnosti inšpektorjev) v zakonodaji obstajajo – in na njih je, ali se jih bodo odločili v praksi tudi ustrezno uporabljati.

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 29. 8. 2019, www.findinfo.si, Avtor: mag. Boštjan J. Turk